Zgodovinski pregled

Trgovinsko predstavništvo v Trstu ima dolgo zgodovino, ki se je začela z močno uveljavitvijo mesta kot mednarodnega prometnega središča v 18. stoletju po volji avstrijskega dvora. Po proglasitvi Trsta za svobodno pristanišče (1719), uvedbi meničnega prava (1722), ustanovitvi Trgovinskega sodišča in drugih gospodarsko izredno pomembnih ukrepov, je cesar Karel VI leta 1731 poleg Trgovinske uprave (državni organ) ustanovil še Trgovinsko deputacijo, ki je imela svetovalno vlogo. Cesarica Marija Terezija jo je leta 1749 razpustila in šest let kasneje, ko je Trgovinskemu predstavništvu podelila avtonomijo, je 20. junija 1755 ustanovila Trgovinsko borzo v Trstu, ki jo je vodil kolegijski organ, imenovan Deputacija trgovinske borze. Prvo uredba je imela 56 členov.

V naslednji uredbi z dne 2. avgusta 1794 z naslovom »Navodila za Trgovinsko borzo v Trstu in njeno deputacijo« (10 členov, 101 paragraf) so bili bolje opredeljeni načini vodenja in poteka sestankov in razširile so se naloge Deputacije na področju nadzora pravilnosti izvajanja trgovanja – pristojnosti, ki so bile kasneje potrjene in okrepljene s tretjo Uredbo, ki je bila sprejeta 18. septembra 1804.


Deputacija je osrednji vladi predlagala ukrepe na področju dajatev, pristojbin, carine ter tranzita in dostave blaga; ukvarjala se je z delovnimi časi, pristaniškimi taksami, konzularnimi sporazumi in pristojnostmi Pomorskega in trgovinskega sodišča; na mednarodnih konferencah je v razpravo posegala s predlogi o svobodnih pristaniščih, javnih službah (ceste, prevozna sredstva, gospodarstvo podeželja, umetnost in znanost itd.) in sodelovala je v zahtevah do zavarovalnih družb. Mandat šestih deputatov Borze, ki so bili izvoljeni na splošnih srečanjih Borze in jih je potrdila vlada, je trajal približno tri leta. Deputati so upravljali borzne rente, skrbeli za izdatke, delovali kot posredniki pri državi za pridobivanje informacij, ugovore in prošnje ter 

izdajali odločbe o odobritvi posameznih poslov. Njihova naloga je bila tudi sklicevanje sestankov, priprava protokolov in urejanje arhiva. V izrednih primerih se je sestal Sosvet borze, ki ga je sestavljalo štirideset članov, izvoljenih izmed trgovcev, njihovo imenovanje pa je moralo potrditi še Vrhovno sodišče. V obdobju francoske okupacije je bila 19. oktobra 1811 na ukaz notranjega ministra ustanovljena Trgovinska zbornica v Trstu, vendar je 1. novembra 1814, ob ponovni vzpostavi avstrijske oblasti, zopet postala Trgovinska borza. 19. marca 1852 je v njo vstopila Zbornica za trgovino in industrijo, ki so jo v Trstu ustanovili tako kot v drugih regijah habsburškega imperija v skladu z zakonom iz dne 18. marca 1850. Vsi organi odločanja (Trgovski zbor, kasneje Trgovinska zbornica) in izvršni organi (Deputacija in Predsedstvo Borze) so ostali voljeni tudi po reformi leta 1850.

* * *


V salonu Borze vrednostnih papirjev v Trstu, ki so ga včasih uporabljali za odprte izklicne dražbe, so danes okenca tržaškega Registra podjetij.


Že od druge polovice 18. stoletja je Trgovinsko predstavništvo v Trstu izvajalo velike trgovske posle, pomembne za gospodarstvo cesarstva in svetovno znane, zahvaljujoč podjetnosti svojih ljudi in privilegijem, ki jih je svobodno pristanišče dobilo že po starih dokumentih (1382) in dokumentih iz tega obdobja (1719). Do osnovanja Splošnih skladišč (Magazzini Generali) je Deputacija trgovinske borze upravljala »Obrat za dobavo blaga«, ki je bil ustanovljen s sklepom Karla VI leta 1834. Trgovinska zbornica in Občina Trst sta nato leta 1880 z enako udeležbo ustanovila podjetje Splošna skladišča Trst (Magazzini Generali di Trieste) za izgradnjo in upravljanje logističnih objektov na obali. Kasneje se je podjetje preoblikovalo v Pristaniško ustanovo (Ente Porto), zdaj Pristaniška uprava (Autorità Portuale).

V skladu z direktivo Marije Terezije iz leta 1749, katere cilj je bil izboljšanje plovbe v Jadranskem morju in ki je dejansko pričela učinkovati s cesarskim sklepom iz leta 1815, je Deputacija trgovinske borze poskrbela za načrtovanje, financiranje, izvedbo in upravljanje prvih svetilnikov na Jadranu, ob obali od Chioggie do Boke Kotorske. Po vrsti so bili zgrajeni svetilniki v Savudriji (1818), Trstu (Lanterna, 1833), Premantura (1846), Vennero costruiti nell’ordine i fari di Salvore (1818), di Trieste (faro della Lanterna, 1833), Promontore (1846), Veli Rat (Dolgi otok, 1849), Lastovo (1851), Sv. Ivan na Pučini (Rovinj, 1853), Rt Oštro (Prevlaka, Dubrovnik, 1854), Sacca di Piave (Cavallino, 1854) in Vis (1864). Od leta 1868 je njihovo upravljanje od Deputacije trgovinske borze prevzela avstrijska pomorska oblast. Upravljanje svetilnikov v Malamoccu (1855) in Chioggi (1863) pa je leta 1866 od Deputacije trgovinske borze prevzela italijanska pomorska oblast. Leta 1858 je začel na sedežu današnje Trgovinske zbornice delovati avstrijski Bureau Veritas, tretji register plovil na svetu za klasifikacijo ladijskih trupov po londonskem Lloyd's Register of Shipping in francoskem Bureau Veritas. Pod imenom "Veritas Adriatico" se je s Kraljevim odlokom št. 898 iz dne 9. junija 1921 uspešno združil z Italijanskim registrom plovil in tako je nastal današnji Italijanski register plovil (RINA).

Funkcija mirnega reševanja trgovinskih sporov, ki jo je od samega začetka opravljala Deputacija trgovinske zbornice, se je okrepila z uredbo iz leta in institucionalizirala z uvedbo arbitražnega razsojanja na borzi (»Giudizio Arbitramentale di Borsa«) na temelju zakona z dne 1. aprila 1875, ki je bil sprejet na pobudo Trgovinske zbornice. Institucija, ki se je preimenovala v Arbitražo (Giudizio Arbitrale), deluje še danes pod imenom Arbitražna zbornica (Camera Arbitrale) in se je po mnogih zakonskih spremembah sčasoma uskladile z italijanskimi pravili za arbitražo. Deputacija trgovinske borze je leta 1942 spodbudila ustanovitev finančne ustanove “Monte Civico Commerciale”, ki se je kasneje preimenovala v Tržaško hranilnico (Cassa di Risparmio di Trieste), danes banka Skupine Unicredit, V drugi polovici 19. stoletja je pri Trgovinski zbornici ustanovljen Trgovinski muzej, v katerem so zbirali vzorce blaga in dokumente za mednarodno trgovino in iz katerega je izšel Blagoznanski kemični laboratorij (“Laboratorio Chimico Merceologico”), ustanovljen leta 1906 na pobudo prof. prof. Giulia Morpurga, ki ga je vodil do leta 1927. Pomen in vloga Laboratorija sta se povečala pod vodstvom njegovega naslednika, prof. Domenica Coste, ki je septembra 1932 zapisal: “V Trstu se dogaja, da trgovci, industrialci in strokovnjaki, ki jih sodišča ali stranke v sporu prosijo za oceno kakovosti in vrednosti blaga, zelo pogosto za različne izdelke iščejo blagoznanska merila in vzorce za primerjavo. V teh primerih se vse raziskave usmerjajo na Blagoznanski kemični laboratorij, ker je to edini inštitut v Julijski krajini, ki se ukvarja z analitičnim pregledom in raziskavami vseh proizvodov, ki so zanimivi za trgovanje in industrijo, hkrati pa je tudi najsodobnejši v teh razmerah ” Zaradi vse večje količine vzorčnega materiala in tudi njegove kulturno-izobraževalne vrednosti so ga leta 1937 iz zborničnih prostorov prenesli na Univerzo v Trstu, kjer so ustanovili »Muzej blagoznanstva in kolonialnega blaga« (Museo merceologico e coloniale). Blagoznanski kemični laboratorij je ostal na Zbornici, kjer še vedno deluje. V desetletju 1850-1860 je Trgovinska zbornica ustanovila Posebno komisijo za proučevanje tarifnih, infrastrukturnih in organizacijskih težav v železniškem prometu ter splošno v morskem in kopenskem transportu tranzitnega blaga. Komisija je postala stalna institucija, imenovana »Komisija za razvoj prometa«, ki je v svoji zadnji konfiguraciji delovala kot posebna uprava do leta 1980. Izvajala je promocijske in svetovalne dejavnosti zlasti za železniške uprave (najprej avstrijsko in nato italijansko). Komisija je imela predstavništva na Dunaju, v Pragi in Budimpešti. Zadnji dve sta se zaprli leta 1948 oz. 1952, Predstavništvo na Dunaju pa je delovalo do leta 1980.


* * *

Ker je bilo težko vzpostavljati promet blaga z vzhodom, je Komisija leta 1953 odprla predstavništvo v Frankfurtu, ki je delovalo do začetka osemdesetih let. Obokan strop v Veliki dvorani zbornične palače.

Trgovinska zbornica in Univerza: 7. oktobra 1877 so v Veliki dvorani Borzne palače svečano otvorili prvo akademsko leto Višje trgovske šole, Fundacija Revoltella. V svoji oporoki (z datumom 24.1.1968) je baron Pasquale Revoltella skoraj dve leti pred smrtjo določil: “Iz moje zapuščine naj bo vzet kapital v znesku 240.000 forintov, katerega obresti morajo služiti za ustanovitev in dotacijo višjega tečaja iz poslovnih znanosti na praktičnih osnovah, ki naj se odpre v Trstu za mlade, ki so z dobrim uspehom končali svoj študij, ali kot poslovni oddelek na I.R. Trgovski in pomorski akademiji oziroma kot vzorčni model.” Vendar je baron, ki je bil beneškega porekla in resnični vodja gospodarskih pobud v Trstu v drugi polovici 19. stoletja (bil je tudi podpredsednik mednarodne družbe, ki je gradila Sueški kanal, postavil pogoj: Občina ali Trgovinska zbornica morata zagotoviti učne prostore. Trgovinska zbornica se je 22. marca 1876 odločila kriti polovico stroškov in istočasno je imenovala svoja predstavnika v petčlanski “Kuratorij”, pristojen za imenovanje direktorja in docentov, ki je pravzaprav pomenil prvi zametek Univerze v Trstu (Inštitut se je leta 1924 preoblikoval v Ekonomsko in poslovno univerzo (Regia Università degli Studi Economici e Commerciali) Fundacija Pasquale Revoltella”.

Trgovinska zbornica je že v preteklosti aktivno delovala na področju ljudskega in strokovnega izobraževanja s podeljevanjem štipendij in letnih »protidajatev« za zasebno in brezplačno šolo za oblikovanje, ki jo je tudi ustanovil Revoltella leta 1850 in je formirala izurjene obrtnike, kot tudi za državno Trgovsko in pomorsko akademijo; Trgovinska zbornica je imela svoje predstavnike v upravnih svetih obeh šol.


* * *

Obdobje med leti 1924 in 1944 je bilo za italijanske zbornice izredno težko. Organe Trgovinske zbornice v Trstu so z dekretom Ministrstva za gospodarstvo razpustili 30. maja 1924. Po zakonu št. 731 z dne 18. aprila 1926 so v celi Italiji ustanovili deželne gospodarske svete in šele z reformo, ki jo je narekovala Namestniška uredba z zakonsko močjo št. 315 z dne 21. septembra 1944, so bile ponovno vzpostavljene zbornice za trgovino, industrijo in kmetijstvo. V Trstu se je predpis začel uporabljati z Ukazom Zavezniške vojaške uprave z dne 31. avgusta 1945; na novo ustanovljeni upravni odbor zbornice se je prvič sestal 6. novembra istega leta. Do leta 1954 se je ustanova imenovala Zbornica za trgovino, industrijo in kmetijstvo Svobodnega tržaškega ozemlja in sprejeta je bila v članstvo Mednarodne trgovinske zbornice – italijanski oddelek. Po dodelitvi Trsta Italiji, je zbornična ustanova Julijske krajine sledila vsem nadaljnjim korakom nacionalne zakonodaje. Zbornice za trgovino, industrijo in kmetijstvo so svoj dokončni naziv “Zbornica za trgovino, industrijo obrt in kmetijstvo” dobile na temelju Zakona št. 792 z dne 26.9.1966. Trenutno veljavna pravna podlaga je Zakon št. 580 z dne 29. decembra 1993, imenovan “reorganizacija zbornic za trgovino, industrijo, obrt in kmetijstvo” (F.R.).